Ko sem ugotovila, da si želim fotografirati, se je zdelo, kot bi se mi odpirala popolnoma nova vrata. Vsa vprašanja okoli tega, katero delo je zame, kaj me osrečuje, so počasi začela dobivati odgovore.
Dve leti je, odkar sem začutila, da je fotografija del mene. Da mi je vse, kar je povezano z njo res ljubo. Uživam v tem, da sem del tega, da se spomini ohranijo in tudi v tem, da jih soustvarjam. Dobro se počutim, ko naredim popolnoma random fotografijo "navadnega" dne in s tem dodelim pomen nekemu preprostemu pogovoru na dvorišču pred hišo. Hvaležna sem tudi, ko lahko zabeležim poseben dan v življenju ene/več oseb.
Fotografija je postala moja velika strast. Zraven tega stopajo seveda tudi občutki, s katerimi se verjetno sooča večina ljudi - strah, nezaupanje vase. In vsi ti koraki (naprej, nazaj, levo, naprej, nazaj, nazaj, desno, naprej, naprej ...), ki jih delam na svoji fotografski poti, so vredni, da jih naredim. To si želim početi in kljub "oviram" (lastnim ali zunanjim), s katerimi se sooča vsak ter bom z veliko volje, upanja in poguma stopala proti oz. po (bo to preveč klišejsko?) my dream-job path ;).
Eng: When I realized, that I want to be taking photographies constantly, it seemed like there where new doors openening to me. All the questions: what will I do, what is the job for me, what work makes me happy - they slowely started being answered.
It has been two years since I started to feel, that photography means a lot to me. That everything conected to it, is really precious to me. I enjoy being a part od preserving memories and also making them. I just feel well making a random shoot on a "regular" day, while having a simple conversation infront of the house. I'm grateful that I'm able to preserve people's memories.
Photography has become my passion. Of course I also have to deal with all the feelings many people are having - fear of failure, lack of confidence. And all the steps that I am taking (forwars, backwards, left, forward, backwards, backwards, right, forward, forward, ...) are worth taking. Because I know now, what I want to do and despite "obstacles" (internal or external) that a young soul has to deal with, I'm walking with a lot of will, hope and courage (is that just to cliché?) on my dream-job path ;).

P.s.: in ne bi se branila nekaj teh korakov naprej, nazaj, levo in desno narediti v teh supergicah ;).
Eng: P.s.: and I wouldn't think twice of making some of my steps in this little shoes ;).


5 komentarji:
"To take a photograph is to align the head, the eye and the heart. It's a way of life." (Henri Cartier-Bresson)
Ivi, mi smo veseli, da smo lahko spremljamo pri tvojem korakanju <3
Ursa
joj a so to smešna stopala od Vy??:)
tvoji koraki postajajo vse odločnejši!le tako naprej:)
Urša, kako lepo si se potrudila s komentarjem. Hvala ti. Res sem vesela, da se oglasiš tudi kaj "med komentarji" ;). ***
Matej, ja, to so smešna stopala od Vy - zato pa tudi je p.s. takšen kot je - namig: Vy, give me this shoes! ;). Hvala za podporo, M.! :)
takoj sm vedla, da je to vy :D
super fotka!
me je pa tud spomnla, da počasi že rabim all starke!
Niiinč! Hvala! Greva skupaj po ene allstarke ;)
Objavite komentar