Zvin

Nikon FM2n, Nikkor 35/2 manual

Včasih se pač zgodi kakšna manjša nesreča, a dober nasmeh vedno pomaga ublažiti bolečino. In če imaš tako zabavno sestro, je smeh vedno prisoten. :) I am here to ease the pain. Love ya! :)

Maruša

NIKON D300s, Nikkor 50/1.4; 50mm, f/2, 1/60s, ISO 200

Pred kratkim sem fotografirala poroko Maruše in Vida. Tule sem ujela trenutek po obredu, ko si je Maruša popravljala make-up. Obred je bil lep in tudi fotosešn po obredu je "prinesel" lepe fotografije. Hvala vama še enkrat, da sem smela biti del tega lepega slavja.

Sejmarka

Nikon F Photomic FTn, Nikkor manual 50mm, f/2 Fuji superia 200

Fotografirano prejšnji teden na sejmu v Logatcu z Andrejevim starim Nikonom.

Nova profilna fotka pa je delo Katarine Jazbec. Narejena je s starejšim Canonom.

Summer days

NIKON D300s, Nikkor 16-85/3.5-5.6; 18mm, f/4.5, 3s, ISO 200

V začetku avgusta smo imeli piknik na slovenski obali. Včasih slišimo zgodbo o tem, kako se je včasih ob toplih poletnih večerih nekje na hribčku ob prikolici igralo in pelo in kako drugače je bilo kot sedaj. Če pa se dobijo na pikniku glasbeniki in ostali ljubitelji takšne ali drugačne umetnosti, se piknik zagotovo spremeni v prostor poln muzike in ustvarjanja. Bilo je več kitar, afriški boben in čudoviti vokali (Severa (na fotki), Mare, Tim, Miha, Gašper). Super doživetje.

Ob tej objavi pa bi se zahvalila še Andreju Korenču, ki mi je posodil SU-800.

Sestre / Sisters

NIKON D300s, Nikkor 16-85/3.5-5.6; 16mm, f/3.5, 1/25s, ISO 2000

Letos sem se prvič udeležila Fotopuba. V sklopu Fotopuba potekajo fotografske delavnice in festival dokumentarne fotografije. Vsak dan se dela, fotografira, piše, obiskuje delavnice. Skozi cel festival so v različnih galerijah razstave mentorjev Fotopuba in drugih fotografov.

Letošnja tema Fotopuba je bila Prekoračenje mej (Crossing borders). In kako zelo so bili miselni horizonti preseženi, način dela s portretiranci, navezovanje stikov. Vsaj zame je Fotopub pomenil velik prestop dosedanjega načina dela in razmišljanja o fotografiji. K temu so dodale vsak svoj glas kolegice in kolega v skupini Espena Rasmussena. Največ pa sam mentor, ki je delal z nami na projektih in nas vodil skozi proces oblikovanja fotografske zgodbe.

Največ časa sem na Fotopubu preživela v samostanu šolskih sester De Notre Dame v Novem mestu. Zanimalo me je, kako živijo, kakšne so njihove zgodbe, na kakšne načine same presegajo meje. V tistih nekaj dneh sem izvedela, da sta dve sestri spremljali celo nogometno prvenstvo, da je druga več kot deset let delovala v Braziliji in prepotovala skoraj cel svet. Tretja, kljub težki bolezni, najde moč in vsak teden obišče dom ostarelih, kamor resnično prinese veliko topline in radosti. En dan sem se peljala s sestro v Trebnje, kamor sva peljali avto na servis – vsekakor izkušnja, ki je ne bom pozabila.
Sestre vsak dan vstanejo nekaj čez peto uro zjutraj, saj imajo ob šestih že prvo molitev, ob sedmih mašo in ob osmih zajtrk. K njim sem prihajala dopoldne, z njimi kosila (vedno točno ob dvanajstih), hodila po opravkih, jih spraševala razne stvari in se z njimi pogovarjala. Veliko zgodb poznajo in nekatere so res doživele že mnogo. In vsaka je človek zase – tako kot vsi ostali.

Ničesar, kar so mi povedale, si nisem zapisala in čez čas bo spomin zbledel, ne bom pa pozabila, kako so me sprejele, kako dobro smo jedle skupaj, s kakšno toplino, dobrosrčnostjo, milino, mirnostjo in iskrenostjo so sprejele vsak dan, ki je prišel.

Link 1: predstavitev fotoreportaže na zadnjem večeru Fotopuba
Link 2: fotografije fotoreportaže